Titus

1:09:03

Tribuni spoštovani,
starci blagi,

1:09:07

rešite ju,
preklièite obsodbo,

1:09:12

recite mi,
ki joèem prviè,

1:09:16

da vas je moè solza pregovorila.
-Oèe, zaman je tvoj jok,

1:09:20

saj te tribuni ne slišijo -
nikogar ni veè tu,

1:09:22

le kamenju si
izpovedal svoj obup.

1:09:26

Ah, Lucij,
za tvoja brata prosim.

1:09:31

Tribuni spoštovani,
še enkrat...

1:09:36

Oèe moj dragi,
saj jih ni veè tu.

1:09:40

Vseeno je, tudi èe bi
bili tu, bi me ne poslušali,

1:09:46

in èe bi me,
bi se ne usmilili,

1:09:51

zato pripovedujem svoj obup
tem kamnom, ki so kot vosek:

1:09:57

kamen je
nem in krotak,

1:10:03

tribun pa zna s trdo
besedo obsojati na smrt.

1:10:11

Ampak zakaj stojiš
tu z golim meèem?

1:10:15

Hotel sem brata
obvarovati smrti -

1:10:19

zaradi tega so me
obsodili na trajno izgnanstvo.

1:10:24

Kakšna sreèa, fant. Storili
so ti uslugo. Mar ne vidiš,

1:10:30

sin moj nespametni, da je
ves Rim divjina, polna tigrov?

1:10:35

Tem pa je potreben plen,
in so izbrali mene in moje.

1:10:42

Kakšna sreèa biti
pregnan od ljudožercev.

1:10:50

A kdo je to,
ki gre sem z mojim bratom?

1:10:54

So tvoje oèi
pripravljene na jok, Tit,

1:10:58

ali pa srce
na to, da poèi?