Titus

:00:04

Le eno roko imam
in to zdaj dvignem k nebu

:00:08

s te zemlje
kot kup ruševin.

:00:11

Èe je kje moè,
katero solza gane,

:00:15

njo klièem zdaj!
Bi pokleknila k meni?

:00:21

Daj, duša draga.
Nebo naju usliši,

:00:26

ali pa bova z vzdihi
zameglila nebeški svod

:00:30

in zatemnila
sonce,

:00:33

kot ga oblakov
hudourni objem.

:00:35

Brat moj, zberi se in ne zapadaj
v tako globoko skrajnost.

:00:43

Ni moja bridkost globoka in brez
dna? Zakaj bi tudi njen krik

:00:48

ne bil tak?
-Ampak v mejah razuma.

:00:53

Ko bi bil kje razumen vzrok,
bi tudi moj obup meje poznal.

:01:02

Ne tone zemlja,
èe nebo ihti?

:01:08

Mar morje ne divja,
ko je nevihta,

:01:14

rjoveè zariplih lic
v svod nad seboj?

:01:18

Ti pa bi rad,
naj bo vihar razumen!

:01:26

Morje sem jaz,

:01:29

èuj sunke njenih vzdihov!
Ona je nebo, ki joèe,

:01:36

zemlja sem jaz. Moje morje
je nemirno od njenih vzdihov,

:01:43

moja zemlja pa
od njenih solz

:01:46

vsa preplavljena
in potopljena.

:01:50

Njeno gorje
tu v meni je prehudo,

:01:53

zato ga iz sebe
bruham kot pijan.

:01:59

Torej ne brani gubcu,
ki je izgubil vse,