:00:04
Le eno roko imam
in to zdaj dvignem k nebu
:00:08
s te zemlje
kot kup ruevin.
:00:11
Èe je kje moè,
katero solza gane,
:00:15
njo klièem zdaj!
Bi pokleknila k meni?
:00:21
Daj, dua draga.
Nebo naju uslii,
:00:26
ali pa bova z vzdihi
zameglila nebeki svod
:00:30
in zatemnila
sonce,
:00:33
kot ga oblakov
hudourni objem.
:00:35
Brat moj, zberi se in ne zapadaj
v tako globoko skrajnost.
:00:43
Ni moja bridkost globoka in brez
dna? Zakaj bi tudi njen krik
:00:48
ne bil tak?
-Ampak v mejah razuma.
:00:53
Ko bi bil kje razumen vzrok,
bi tudi moj obup meje poznal.
:01:02
Ne tone zemlja,
èe nebo ihti?
:01:08
Mar morje ne divja,
ko je nevihta,
:01:14
rjoveè zariplih lic
v svod nad seboj?
:01:18
Ti pa bi rad,
naj bo vihar razumen!
:01:26
Morje sem jaz,
:01:29
èuj sunke njenih vzdihov!
Ona je nebo, ki joèe,
:01:36
zemlja sem jaz. Moje morje
je nemirno od njenih vzdihov,
:01:43
moja zemlja pa
od njenih solz
:01:46
vsa preplavljena
in potopljena.
:01:50
Njeno gorje
tu v meni je prehudo,
:01:53
zato ga iz sebe
bruham kot pijan.
:01:59
Torej ne brani gubcu,
ki je izgubil vse,