:35:02
In ta zgodba je singularna.
:35:04
Ampak, v bistvu,
gre za zgodbo, ki sledi zgodbi.
:35:12
Èas se razpusti v hitro gibajoèe se
delce, ki se odvrtinèijo stran.
:35:17
Ali se gibljem hitro jaz, ali pa èas
Nikoli oba hkrati.
:35:21
Tako èuden paradoks je to.
Mislim, medtem ko tehnièno,
:35:25
sem blie koncu svojega ivljenja,
kot kdajkoli prej,
:35:28
imam bolj kot kdajkoli obèutek,
da imam e ves èas na svetu.
:35:32
Ko sem bila mlaja je bil v meni obup,
elja po gotovosti,
:35:36
misel, da je nekje konec poti
in jaz moram priti do tja.
:35:38
Vem, kaj ima v mislih,
sama se spomnim, da sem mislila,
:35:42
"Oh, nekoè, enkrat ko bom
v tridesetih,
:35:47
se mi bo vse nekako
uredilo in ustalilo, kar konèalo."
:35:51
Kot, da je nekje nivo,
kjer vse èaka name,
:35:54
in jaz se vzpenjam proti njemu
in ko pridem na vrh,
:35:58
bo konec moje rasti in spreminjanja.
:36:00
Tudi veselja.
A temu hvalabogu ni tako.
:36:06
Ne upotevamo, da ko smo mladi
smo tudi neskonèno radovedni.
:36:10
To je tisto, zaradi èesar je
tako lepo biti èlovek.
:36:12
- Ve kaj Benedict Anderson
pravi o identiteti? - Ne.
:36:16
On govori, reciva o
sliki otroka.
:36:18
Ko jo pogleda, to dvo dimenzionalno
podobo reèe: "To sem jaz."
:36:23
Povezati tega otroka
na tisti èudni mali podobi...
:36:26
s samim sabo, iveèim in
dihajoèim tukaj, danes,
:36:28
zato si mora izmisliti zgodbo:
"To sem jaz, stara eno leto,
:36:33
"kasneje sem imela dolge lase,
preselili smo se v Spodnjo Kungoto,
:36:35
in zdaj sem tukaj."
:36:38
potrebuje torej zgodbo,
ki je pravzaprav fikcija...
:36:42
da povee otroka s slike s seboj,
da vzpostavi lastno identiteto.
:36:46
Hecno je, nae celice se
popolnoma regenerirajo vsakih 7 let.
:36:51
Do zdaj smo kar nekajkrat postali
popolnoma drug èlovek,
:36:55
in vendar ostajamo v
kvintesenci to e vedno mi.
:36:58
Hmm.